Beatleji

V poznih 1950-ih letih ni bil Liverpool mesto, kjer bi kdo iskal glasbeno revolucijo. Vendar je bilo v tem industrijskem mestu, da je John Lennon ustanovil skupino The Quarrymen leta 1956. Lennon, študent na Liverpoolski umetniški šoli, je bil močno vpliven z rock 'n' rollom Elvisa Presleyja in Buddyja Hollyja. 6. julija 1957, med lokalno cerkveno prireditvijo, je Lennon srečal Paul McCartney. McCartney, , ki je bil takrat 15 let starec, in ga impresiral z njegovo mojstrskostjo na kitari in njegovo sposobnostjo, da se ugotovi enoto, ki jo Lennon sam ni imel. McCartney ga je povabil, da se pridruži The Quarrymenom, in je sprejel.

George Harrison, prijatelj McCartney, iz njunih dni na Liverpoolski šoli, je bil naslednji, ki se je pridružil. Harrison, še mlajši od McCartney in še vedno v svojih dečjih letih, je bil prvotno spremljan z dvomi, vendar je njegova avdicija na zgornjem nivoju avtobusa, kjer je igral "Raunchy,", prepričal Lenona o njegovih sposobnostih. Harrison je uradno pridružil skupino leta 1958.

The Quarrymen so preživeli več imen in številnih članov, preden so se ustalili v ikonično ime "Beatleji" avgusta 1960. Ime je bilo posvečeno Buddyjevi skupini The Crickets in tudi igra na besedo, saj je vključevalo "beat", ki je bil osrednja sestavina njihove glasbe. Stuart Sutcliffe, prijatelj Lenona iz umetniške šole, se je pridružil kot basist, in Pete Best je postal bobnar. Ta petčlanska postava je zapustila Hamburg, Nemčija, avgusta 1960 za prvo od številnih stanic v mestu, znanim po svoji rdeči četrti.

V Hamburgu so Beatleji izpopolnjevali svoje sposobnosti skozi trudne dnevne razporeditve, nekateri časi igrali celo osmih ur na dan, sedmih dni v tednu. Bili so izpostavljeni različnim glasbenim slogom in vplivom, vključno z delom Little Richarda in Chucka Berryja. Skupina je začela eksperimentirati z Preludinom, stimulantom, da bi se lahko držali zahtevnega razporeda. Bili so tudi spremljali za njihovim "mop-top" frizuro, ki so jo dobili pod vplivom Astrid Kirchherr, nemške fotografke, ki je tudi imela kratko zvezo z Sutcliffejem.

Stuart Sutcliffe je odšel iz skupine julija 1961, da bi se osredotočil na svoje umetniške študije in njegovo zvezo z Kirchherr. Njegovo odhajanje je zapustilo praznino v skupini, in McCartney je zelo zavračal prevzela funkcijo basista. Beatleji so se vrnili v Liverpool kot bolj združena in izkuščena skupina. Začetki igranja v klubu Cavern so pridobili pozornost Briana Epsteina, lokalnega lastnika trgovine z glasbenimi zgoščenkami, ki je videl potencial v skupini in jim ponudil, da jim bo služil kot menedžer. Po kratkem obdobju razmišljanja so Beatleji podpisali pogodbo z Epsteynom 24. januarja 1962.

Prvi pomemben korak, ki ga je Epstain izvedel, je bil, da je zagotovil avdicijo pri Decca Recordsu 1. januarja 1962. Čeprav so bili njihov nastop dobro sprejet, so Decca odločili, da jim ne bodo ponudili pogodbe, saj so menili, da "skupine z kitaro so na izgubi." Epstain ni bil prepričan in je nadaljeval iskanje pogodbe za skupino. Njegove trude so konečno prinesle rezultate, ko je George Martin, producent pri Parlophon Recordsu, ponudil jim pogodbo. Vendar je Martin bil neprimerljivo neprimerljiv z igro Peteja Besta in je predlagal spremembo. Po dolgem razmišljanju je Besta zamenjal Ringo Starr, ki je že prej igral z Roryjem Stormom in njegovo skupino The Hurricanes. Starr je uradno pridružil skupino 18. avgusta 1962, kar je dokončala postavo, ki bo kmalu zanimala svet.

Prvi singel pod Parlophon Recordsom, "Love Me Do", je bil izdan 5. oktobra 1962. Čeprav ni bil takojšnji zvezdasti, je bil dovolj uspešen, da je dosegel 17. mesto na lestvici UK Singles Chart. Uspeh je bil dovolj za to, da je George Martin dal drugi singel, "Please Please Me", ki je bil izdan 11. januarja 1963. Tačneje je bil sprejet bolj entuziastično, in singel je strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno strmoglavno ...

Album "Please Please Me" je bil posnet v enem dnevu 11. februarja 1963. V času zelo hitrega programu je bil album kritično in tržno uspešen, dosegel je vrh britanske lestvice albumov, kjer je ostal 30 zaporednih tednov. Album vključuje skladbe kot so "I Saw Her Standing There" in "Twist and Shout," ki kažejo spretnost zasedbe, ki se brez težav premika od rock 'n' rolla do duhovito balad.

V sredini leta 1963 je izraz "Beatlemanija" vstopil v javni jezik. Beatlesi so bili ne le zasedba; bili so kulturni fenomen. Njihove koncerte so pogosto prekrivali krikajoči oboževalci, njihove javne nastopi pa so postali kaotični dogodki. Britanska javnost je sledila njihovim korakom, njihova moda - posebej njihova "mop-top" frizura - je postala simbol mladinske upornosti.

Vpliv Beatlesov ni omejen na Združeno kraljestvo. Njihova glasba je začela prečkati Atlantik, prvotno brez njihove fizične prisotnosti. Ameriške televizijske oddaje so začele predvajati Beatlesove skladbe, radijske postaje pa so vključevale njihove skladbe v svoje igre. Vendar je njihovo nastopanje na oddaji "The Ed Sullivan Show" 9. februarja 1964 označilo uradni začetek britanske invazije v Združene države Amerike. Ocenjenih 73 milijonov Američanov je sledilo njihovemu nastopu, kar je bilo eno najbolj gledanih televizijskih dogodkov tistega časa.

Njihov prvi ameriški singel "I Want to Hold Your Hand" je že pred njihovim nastopom na oddaji zasedel prvo mesto na lestvici Billboard Hot 100 in je tam ostal še sedem zaporednih tednov. Beatlesi so dosegli, kar ni nikoli druga britanska skupina dosegla: zmagali so Ameriko.

V nadaljevanju so Beatlesi odšli na svojo prvo mednarodno turnejo, obiskali so države kot so Švedska, Avstralija in Nova Zelandija. Izdali so tudi svoj tretji studijski album "A Hard Day's Night" v juliju 1964, ki je služil kot soundtrack za njihovo prvo film. Album je bil odmik od njihovih prejšnjih del, vključeval je originalne skladbe, ki jih je napisal Lennon in McCartney, in je prejel široko priznanje za njegove inovativne tehnične rešitve, vključno z uporabo dvanajstokotne kitare v naslovni skladbi.

Beatlesi so leta 1964 zaključili z izdajo "Beatles for Sale" v decembru. Album vključuje uspešnice kot so "Eight Days a Week" in "I'm a Loser," in kaže njihovo rastoče glasbeno sofisticiranost in besedilno globino. Vendar pa tudi kaže na utrujenost in stres, ki so nastali zaradi stalnega turniranja in javne kritike. Albumov temnejši ton, vključen v skladbe kot so "No Reply" in "I'm a Loser," kaže na premik v glasbi Beatlesov, ki je pripravil tudi za eksperimentalne delavnice, ki so bile za njimi.

Leta 1965 je bil za Beatlese pomemben prelomni trenutek, tako glasbeno kot osebno. Izid "Help!" v avgustu 1965 ni bil le še ena lestvica, ki je zasedla vrh; je bil tudi znak njihovega razvoja glasbene stilistične globine. Skladbe kot je "Yesterday," ki vključuje McCartneyV njem je zasedal glasbeni kvartet in "Ticket to Ride,", s njegove nekonvencionalne merske značilnosti, prikazal je skupino, ki je bila priprava na tlačenje meja popularne glasbe.

Njihova eksperimentacija ni bila omejena le na snemalnice. Med njihovim turnejem po ZDA leta 1965 so igrali pred zabeleženo publiko 55.600 obiskovalcev na stadionu Shea v New Yorku. Koncert je bil pomemben dogodek, ki je postavil nove standarde za življenjske glasbene izvedbe in zvočne tehnologije. Vendar je bila množica obiskovalcev tako velika, da je bila skupina skoraj neozvezna, kar je vodilo do vprašanj o viabiliteti njihovih življenjskih izvedb.

V decembru 1965 so The Beatles izdali "Rubber Soul", album, ki je označeval jasno odstopanje od njihovega prejšnjega pop-orientiranega dela. Vplivi folk rocka in razcveta protikulturnega gibanja so prispevali k temu, da je album vseboval vnetne besedila in kompleksne glasbene aranžmaje. Pesmi kot "Norwegian Wood", ki je uporabila sitar, tradicionalni indijski instrument, in "In My Life", s njegovimi prizadetimi besedili in baročnim klavirskim solo, so dokazale njihovo umetniško rast.

Zaradi izdaje "Revolverja" leta 1966 je bila Beatlesova priprava na eksperimentiranje dosegla vrhunec. Album je bil velik uspeh glasbene innovacije, ki je uporabljal tehniko zgoščevalnih zgoščalk, obratnih snemalnih posnetkov in varispeeda. Pesmi kot "Eleanor Rigby" so uporabljale dvojno glasbeni kvartet brez tradicionalnih rock-instrumentov, medtem ko je "Tomorrow Never Knows" vključevala avantgardne, elektronske zvoče. Albumova ekletska slog je bil eden izmed najvplivnejših posnetkov v zgodovini popularne glasbe.

Vendar je bilo njihovo umetniško ambicijo, ki je postajala vedno bolj zahtevna, tudi za ceno. Turneje so postajale vedno bolj zahtevne, tako fizično kot duševno. Člani so se tudi soočali z odzivom javnosti zaradi njihovega izreka, da so Beatlesi "bolj popularni kot Jezus". Ta kontroverzni komentar je vodil do javnih požigalnih igrač v nekaterih delih Združenih držav Amerike. Med temi neumnostmi so se odločili za pomembno odločitev: njihov koncert v Candlestick Parku v San Franciscu 29. avgusta 1966 je bil njihov zadnji komercialni življenjski koncert.

Osvobojena od zahtev turnej, so se Beatlesi posvetili izključno njihovemu delu v studiu. Rezultat je bil "Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band", izdan leta 1967. Album je bil konceptualni majsterdel, ki je združeval širok razpon glasbenih žanrov in snemalnih tehnik. Pesmi kot "Lucy in the Sky with Diamonds" in "A Day in the Life" so bile revolucionarne, tako v smislu besedilnih vsebin kot tudi produkcije. Albumova naslovna stran, ki je vključevala kolaž zgodovinskih in kulturnih osebnosti, je postala ikonična predstavitev psihedeličnega sloga tistega časa.

"Sgt. Pepper" je sledil "Magical Mystery Tour" EP in film, in potem "White Album" leta 1968, vsak od njih je razširil meje v različnih smereh - od vnetega psihedelizma do ekletske individualizma. Zadnji je bil dvojno album, ki je prikazoval različne glasbene nagnjenosti posameznih članov, od Lennonovega "Yer Blues" do Harrisonovega "While My Guitar Gently Weeps", ki je vključeval Erica Claptona.

Leta 1969 je bilo za Beatles tvegano obdobje. Vendar so kritiki hvalili njihove prejšnje albume, v notranji konflikti so se postopoma pojavljale razlike. Člani so razvili različne glasbene smeri in osebne zanimanja, ki so se odražale v njihovih snemalnih sesijah. Projekt "Let It Be", prvotno koncipiran kot vražebni pristop, da bi se vrnila njihova življenjska energija, je postal simbol njihovega razkola. Snemalne posnetke so prikazovali vidne napetosti med člani, sporadični spori so se pogosto pojavljali.

Med napetostjo so Beatlesi uspešno ustvarili "Abbey Road" septembra 1969, album, ki ga mnogi štejajo za njihovo najboljšo delo. Album vsebuje skladbe kot "Come Together", bluesovsko kompozicijo Lennona, in "Something", pesem Harrisa, ki je prejela široko priznanje. Druga stran albuma vsebuje medley kratkih kompozicij, ki so se zlahka združile, in se končajo z "The End", ustreznim epitafom za kariero skupine.

Že v začetku leta 1970 je bilo jasno, da so Beatlesi začeli hoditi v različne smeri. McCartney delal solo album, Lennon je že izdal eksperimentalne albume z Yoko Ono, Harrison se je globoko ukvarjal s indijsko duhovščino in glasbo, in Starr se je posvetoval za igralsko kariero. 10. aprila 1970 je McCartney izdal objavo, s katero je oznanil svoj odhod iz Beatlesov, kar je dejansko pomenilo konec skupine.

album "Let It Be", spremljajoči dokumentarni film, je konec konca končno izšel maja 1970, in se je tako uveljavil kot posmrtni spomin na Beatlesove. Album vsebuje skladbe kot "Let It Be" in "The Long and Winding Road", ki sta postali instantni klasiki, vendar je celoten ton bil en od solastnosti in končnosti.

V letih po razpadu so vsak član skupine nadaljeval solo kariero z različnimi stopnjo uspeha. Lennon je tragično bil ubit zunaj svojega stanovanja v New Yorku leta 1980, vendar njegova glasba nadaljuje v inspiracijo za generacije. Harrison je leta 2001 umrl po dolgotrajni bolezni, in je zapustil bogato glasbeno katalog, ki vključuje solo delo in sodelovanja. McCartney in Starr nadaljujeta s koncerti in snemanjem glasbe, pogosto plačujejo čast svojemu času kot Beatlesi.

Vpliv Beatlesov na popularno glasbo in kulturo je neizmerljiv, in njihova dediščina nadaljuje rasti. Leta 1995 so preživeli člani McCartney, Harrison in Starr so se ponovno združita za delo na "The Beatles Anthology", dokumentarni seriji, ki jo spremlja serijo treh dvojnih albumov z neizdanimi pesmimi in živimi posnetki. Ena izmed najbolj znanih skladb iz tega projekta je "Now and Then", tudi znana kot "I'm Looking Through You". Pesem je bila zasnovana na nedokončanem demo Lennona, posnetem leta 1978. McCartney in Harrison sta dodala nove vokale in instrumentacijo k Lennonovi originalni posnetku, tako ustvarila novo Beatlesovo skladbo leta po njihovi razpadu. Izid "Now and Then" je bil sprejet z mešanimi ocenami. Medtem ko so nekateri občinstva cenili trud, da bi ustvarili novo Beatlesovo skladbo, so drugi menili, da je manjkala organska kemija, ki je značilna za njihove najboljše delo.

V prihodnosti do 2023, nova verzija skladbe "Now and Then" z vsemi štiri originalnimi člani Beatlesov se lahko uporablja s pomočjo AI in je na voljo za izdajo 2. novembra. 12-minutni dokumentarec "Now And Then – The Last Beatles Song", bo premiero doživel 1. novembra na kanalu The Beatles na YouTube. Dokumentarec vključuje ekskluzivne posnetke in komentarje od Paul McCartney, Ringo Starr, George Harrison, Sean Ono Lennon in Peter Jackson.

Beatlesi so kulturna sila, ki je presegla glasbene žanre in geografske meje. Od njihovih skromnih začetkov v Liverpoolu do njihovega meteoričnega vzpona do svetovne slave, njihov pot je bila označena z stalno evolucijo in innovacijo. Njihov vpliv ni omejen na prodajo njihovih albumov ali nagrade, ki so jih dobili; leži v njihovi sposobnosti, da vzbudijo in vplivajo, kakovosti, ki zagotavljajo njihovo trajno relevantnost.